23. 6. 2016. | (FOTO) REPORTAŽA

S kolesom iz Borovnice na CIVINET Forum v Zagreb in nazaj

Andrej Klemenc iz Občine Borovnica, sicer član Upravnog odbora Slovenske kolesarske mreže, se je odločil, da prikolesarki na Forum CIVINET-a . O njegovih doživetjih in vtisih na poti iz Borovnice do Zagreba, kolesarjenju po Zagrebu in nazaj domov, kakor se je vrnil tudi s pomočjo vlaka, si lahko preberete v s številnimi fotografijami opremljeni reportaži.

S KOLESOM IZ BOROVNICE V ZAGREB NA CIVINET FORUM IN PEDALAFEST

Torek, 31. 5. 2016
8:30 Štart – Borovnica (25 km JZ od centra Ljubljane): zaradi napovedi sprejemljivega vremena se dobro otovorjen z dvema polnima kolesarskima torbama polnih oblačil za vse vremenske prilike in parom rezervnih čevljev ter računalnikom (v posebni torbi) odpravim proti Ljubljani.

9:30 Pisarna REC Slovenija, Ljubljana: sestanek za nekdanjima sodelavkama glede pritožbe na odločitev spremljevalnega organa projekta B-track-B (motiviranje mladih med 8. in 15 letom in njihovih družinskih članov za več kolesarjenja v prostem času s pomočjo igrifikacije in IKT orodij), da kot upravičenih stroškov projekta ne prizna koles in kolesarske opreme, ki smo jih kot nagrade podelili izžrebanim sodelujočim v kampanji “S kolesom se daleč pride”.

10:00 WTC Ljubljana: sin mi vrne izposojeno ključavnico za kolo, ki je prestala že več poskusov kraje kolesa in jo hočem imeti s seboj na poti v Zagreb.

10:10 Petrolova bencinska črpalka na Dunajski v Ljubljani: zračnice napolnim na maksimum, pet minut zatem mi v bližini glavne železniške postaje v Ljubljani raznese zadnjo zračnico.

10:25 Udeležba na posvetu o strategiji trajnostnega prometa v Sloveniji v organizacij Prometnega inštituta Ljubljana v prostorih Slovenskih železnic na Kolodvorski v Ljubljani. Opozorim na zapostavljenost potniškega železniškega prometa ter neupoštevanje somodalnosti in intermodalnosti vlaka in kolesa kot realne alternative uporabi osebnega avtomobila na vskadanjih poteh v službo in po opravkih ter pri turističnih potovanjih.

12:30 Z mestnim kolesom Bicikelj do trgovine Rogosport na Trubarjevi po novo zračnico.

13:30 Svoje kolo s predrto zračnico pririnem do pisarne REC Slovenija, z nekdanjo kolegico napiševa in odpošljeva pritožbo vodilnemu partnerju projekta B-track-B, potem vzamem orodje, zamenjam zračnico in se odpeljem do knjižnice Otona Župančiča vrnit izposojene knjige.

15:00 Končno na poti proti Zagrebu, a ne dolgo, po nekaj sto metrih je zadnja zračnice ponovno prazna. Natančen pregled gume oz. plašča pokaže, da je zaradi starosti na več mestih profil odstopil od podlage, podobno je tudi stanje sprednje gume. Pokličem ženo, ki je bila takrat v Ljubljani in čez pol ure me odpelje v BTC kjer po dolgem pregledu in skrbnem premisleku v  kolesarski trgovini Bauer za dva nova kolesarska plašča Schwalbe Maraton Plus in par drugih malenkosti zapravim slabih 100 €.

18:00 Žena me odloži pri sestrični v Grosupljem, kjer prespim, še prej pa zamenjam oba plašča in z maksimalno napolnjenimi zračnicami preizkusim kolo, ki zdaj teče veliko bolje. Plašči oz. gume, če os ustrezno napolnjene, res lahko naredijo veliko razliko, zato se pri njih ne kaže varčevati!

Sreda 1. 6. 2016
8:00 V lepem sončnem jutru se odpravim na pot in občudujem meglice, ki se dvigajo z namočenih polj in travnikov. Cesta proti dolini reke Krke se začne počasi vzpenjati in se v Lučah spremeni iz asfaltne v zelo solidno makadamsko. Vonjam vlago gozda, poslušam ptiče in nasproti mi pride le nekaj s hlodovino otovorjenih tovornjakov.

9:00 Postanek na kajakaško-raftarskem posestvu »Carpe Diem« v idilični vasi Krka, malo pod izvirom istoimenske reke. Ob vhodu naletim na kombi, ki pelje raftarje na pustolovski spust po “dolenjski lepotici”, kot to reko upravičeno poimenujejo z drugim imenom. Nadaljujem pot in se kmalu priključim na glavno cesto proti Žužemberku. Cesta je kar prometna, a po zadnjih prenovah večinoma dovolj široka, da me avtomobili lahko prehitevajo na varni razdalji. V glavnem gre ves čas navzdol.

10:00 Postanek v Žužemberku, središču Suhe krajine, ,ki ga zaznamujeta obnovljene ruševine srednjeveškega gradu in obnovljena, v času II. Svetovne vojne porušena cerkev. Prvo pivo se zelo prileže.

11:00 V Dvoru je bio-pekarna, ki prodaja svoj odličen kruh tudi na Ljubljanski tržnici, kjer ga občasno kupim. Seveda se ustavim in  pri simpatični prodajalka, ki je obenem tudi mesi in peče kruh in slaščice, kupim nekaj dobrot, ki jih potem na poti do Novega mesta skozi idilično pokrajino srednjega toka reke Krke tudi z užitkom pojem, vmes pa se za kratko ustavim v Soteski in Straži.

13:00 Prikolesarim v dolenjsko prestolnico Novo mesto in ugotovim, da so v zadnjih letih precej izboljšali pogoje za kolesarjenje z novimi kolesarskimi stezami, pasovi in “sharrowi” (oznakami, da lahko kolesar, ker je cestišče preozko, da bi ga lahko avtomobil varno prehitel, vozi po sredini voznega pasu). Ker ni prevroče je ob odlični telečji obari z ajdovimi žganci ravno pravi čas za drugo pivo.

14:00 V parku pri gradu Otočec na otočku sredi Krke se odločim, da je čas za malo daljši počitek. Z oblačili si posteljem na klopi in zaspim. Po slabi uri me zbudi grmenje in pred nalivom se zatečem v prostore luksuzne restavracije in hotela v graščini.

15:30 V dvomih, kje poteka za kolesarje najbolj primerna pot do Kostanjevice na Krki, na križišču za Škocjan in Šentjernej po telefonu pokličem prijateljico Mojco, “hudo kolesarko”, ki je doma v bližini Novega mesta in na tem koncu pozna vse ceste in stezice. Z njeno pomočjo najdem idilično cesto, ki vodi med obronki Krakovskega hrastovega poplavnega pragozda ter njivami, na katerih se rdečijo jagode in brsti različna zelenjava ali travniki, na katerih se pasejo živina in konji. Brez skrbi opazujem igro  svetlobe senc na pokrajini, ki jo uprizarjajo skozi obleke sijoči sončni žarki in pogled se mi velikokrat ustavi na pobočjih Gorjancev na eni ter Posavskega hribovje in Bizeljskega na drugi strani.

16:00 Naslednje pivo si privoščim v “slovenskih Benetkah”, kot tudi imenujejo edino slovensko naselje na otoku – idilično Kostanjevico na Krki. Čeprav je pot po njenem desnem bregu veliko manj prometna in bolj idilična, se na poti za Brežice odločim za krajšo varianto po precej prometni in za varno sobivanje kolesarjev in avtomobilistov ne dovolj široki glavni cesti. Na edinem strmem, a kratkem vzponu ob cesti opazim gozdne jagode in hitro je kolo prislonjeno na znak “Pozor kolesarji”, jaz pa sem naslednji 10 minut z grlom v jagodah.

17:00 Po vožnji čez 110 let star litoželezen most, ki prečka tako Krko kot Savo in s katerega se vidita tako Nuklearna elektrarna Krško kot gradbišče HE Brežice, v odlični slaščičarni v Brežicah srebam odlično temno vročo čokolado in se z za promet in kolesarjenje pristojno občinsko uradnico Tejo prijateljsko pomenkujem o razvoju kolesarstva v Sloveniji ter ambicijah Slovenske kolesarske mreže. S Tejo, ki je bila med najbolj aktivnimi udeleženci nacionalnih delavnic v okviru projekta »Mobile2020- več kolesarjenja v srednje velikih in manjših mestih srednje in vzhodne Evrope« in je za nagrado potovala tudi na 4 dnevni študijski ogled najboljših praks kolesarstva v nizozemskih in nemških mestih, smo pred dvema letoma ob pomoči CIVINET Slovenija-Hrvaška v Brežicah organizirali zelo uspešen slovensko-hrvaški seminar o razvoju kolesarstva v mestih in njegovih sinergijah s turističnim kolesarstvom.

18:00 Po Tejinem nasvetu krenem proti Dobovi in kmalu potem, ko za sabo pustim opuščeno, a na ponovno reaktivacijo pripravljeno begunsko taborišče v Rigonjcah prečkam državno mejo. V Zrinjevcu sledim oznaki za Avenijo maršala Tita in kmalu se znajdem na štiripasovni vpadnici, na kateri nekateri avtomobili švigajo s hitrostjo 100 in več km na uro. Raje se umaknem na “kao pločnik”, ki pa po nekaj sto metrih postane preozek za kolo s potovalnimi torbami in tako hočeš nočeš vozim po cestišču. V predmestju Zagreba na drugi strani opazim kolesarja, ki očitno ve kako se ob odsotnosti kakršnekoli povezane prometne infrastrukture prebiti s kolesom proti centru mesta. Prijazno mi ponudi vodstvo skoraj do centra mesta in tako švigava in vijugava med pešci in parkiranimi avtomobili po pločnikih zdaj po eni, zdaj po drugi strani ceste, na katerih se občasno pojavi odsek kolesarske steze. Izkušeni zagrebški kolega konča pot malo pred centrom mesta in tako mi ne ostane drugega, kot da vozim po pasu za tramvaje, avtobuse in taksije. Razen občasnega hupanja taksista, ki ne more takoj  mimo mene s tem sicer ni težav in tudi policija takšno vožnjo očitno tolerira, saj jo v mestu tudi ob navzočnosti policistov prakticirajo števili kolesarji. Še več pa jih šviga med pešci na pločnikih, saj je kolesarskih stez in pasov zelo malo in mestne oblasti očitno nočejo v prid kolesarjem žrtvovati nobenega metra površin namenjenih vožnji in parkiranju avtomobilov.

19:00 Tik pred Trgom bana Jelačića mi pred kolo stopi nepreviden pešec in posledica mojega refleksnega reagiranja je padec zaradi tega, ker sem s sprednjim kolesom zapeljal v tramvajsko tirnico. Prijazni Zagrebčani mi pomagajo vstati in pobrati kolo ter zaskrbljeno sprašujejo, če je z mano vse v redu. K sreči je in tudi kolesu ni nič, tako da lahko nadaljujem iskanje hostla Day&Night, v katerem imam rezervirano prenočišče.

21:00 Stuširan in preoblečen ter za čuda sploh ne preveč utrujen se v centru mesta dobim s starima prijateljema, zakonskim parom Rajko in Darkom. Ona je urednica na  hrvaškem nacionalnem radiu, on pa profesor sociologije na filozofski fakulteti. Čas  je še za eno pivo, ob katerem si izmenjujemo novice in dogodivščine in zasebnega in službenega življenja ter razpredamo o politiki v “ljepi njihovi” in v “deželi”.

23:00 Ker hostel nima primernega mesta za hranjenje koles kolo kar priklenem na kovinsko ograjo stopnišča. Takoj ko se uležem v posteljo, zaspim. Za mano je čudovit dan!  In to kljub temu, da sem se ne da bi kaj treniral,  s kolesom se vozim le po vsakdanjih opravkih in na kakšen poldnevni izlet, v enem dnevu prekolesaril okoli 120 km na kolesu, ki  nov stane le okoli 350 €. Hiti počasi in na poti uživaj, pa boš tudi s kolesom prišel daleč!

 

S KOLESOM PO ZAGREBU

Četrtek 2. 6. 2016
Pri zajtrku se mi v hostlu pridružita Darko in Jovana, aktivista skopskega kolesarskega društva »Na točak«, ki sta ravno prispela v Zagreb na Pedalafest. Pred dvema letoma sta me s kolesi vodila po Skopju in pomagala organizirati moje predavanje o preobrazbi Ljubljane iz mesta, v katerem dominirajo avtomobili v kolesarjem prijazno mesto. Zdaj teče beseda predvsem o vstaji civilne družbe proti avtokratski oblasti premierja Gruevskega in političnem razredu nasploh. Za ceno enega od številnih spomenikov, ki so zrasli v času vladavine sedanjega režima bi lahko v Skopju, ki ima sicer kar obsežno, a neustrezno izvedeno in slabo vzdrževano ter s stoječim prometom, kioski in podobnih zasedeno kolesarsko infrastrukturo, solidno uredili pogoje za kolesarjenje.

Po zajtrku zapustim hostel in se premestim v hotel Laguna, kjer bom bival z ostalimi udeleženci CIVINET Foruma. Ugotovim, da je v Zagrebu pravilo, da kolesarji švigajo po pločnikih med pešci sem in tja v obe smeri, saj si mestne oblasti očitno ne upajo kolesarjem nameniti niti pedi površin, namenjenih motornemu prometu. Sicer je v mestu tudi nekaj kolesarskih stez in pasov, ki pa so bolj slabo vzdrževani ter večkrat prekinjeni, tako, da kolesar ne ve ali je bolje nadaljevati po cesti ali pločniku ali pa so projektanti predvidevali, da bo letel po zraku. Za hitro premikanje s kolesom pa je, če si izkušen kolesar in lahko kolo brez težav poženeš do 30 km/h, najbolje uporabljati pasove, namenjene tramvajem, avtobusom in taksijem. Policija to očitno tolerira, vsaj v centru mesta s hitrim kolesarjenjem ne zaustavljaš avtobusov in tramvajev, problem so predvsem agresivni vozniki taksijev, ki vozijo tik za tabo in te s trobljenjem opominjajo, da naj se jim umakneš. V hotelski recepciji so nad mojim kolesarskim prihodom nekoliko presenečeni, a mi ob pomanjkanju drugih alternativ za varno hranjenje koles, takoj ponudijo, da kolo spravim kar v skladišče za receptorskim pultom.

Kosim v odlični restavraciji Boban v centru mesta, kamor sta me povabila Rajka in Darko, ki me do tja tudi odpelje z avtomobilom, tako da sem do konca dne v Zagrebu pešec in tako spoznavam, da ne tako malo zagrebških kolesarjev v peš coni ne upošteva, da bi morali imeti prednost pešci oz. da je treba biti do pešcev pozoren in obziren.

Petek, 3.6. 2016
Naslednje jutro je moja edina kolesarska pot od hotela do parka Ribnjak v starem delu mesta, kjer kot del Pedalafesta 2016 poteka tudi program CIVINET Foruma, na katerem poleg pregleda dosedanjega dela ter načrtov in možnosti za delovanje mreže CIVINET Slovenija-Hrvaška-Jugovzhodna Evropa najprej obravnavamo praktične izkušnje Zagreba, Reke,  Koprivnice, Kranja in Ljubljane z razvojem trajnostne mobilnosti, potem najboljše prakse iz omenjenih mest in na koncu v obliki panelne razprave še izzive razvoja kolesarstva v mestih. Pozno-popoldansko in večerno dogajanje je čisto kolesarsko. Poleg panelov o razvoju sodobnim sistemov izposoje mestnih koles ter razvoju kolesarskega turizma na Balkanu potekajo v parku popoldne še praktične kolesarske delavnice za odrasle in otroke, zvečer pa sceno v celoti prevzame zagrebška kolesarska urbana subkultura. Elektrika, ki omogoča ogled video-filmov o kolesarskih subkulturah v različnih mestih, nastaja s pomočjo poganjanja za proizvodnjo elektrike proizvedenih koles. No, za ozvočenje odličnega rock-koncerta so vseeno uporabili standardno napajanje iz vtičnice. Nočno kolesarjenje do hotela je hitro in brez posebnosti, na ulicah pa je presenetljivo veliko kolesarjev.

 

POT DOMOV

Sobota, 4. 6. 2016

8:00 Žal ne morem ostati še en dan na Pedalafestu, se bom pa zagotovo udeležil naslednjega saj je Tena & co iz Sindikata biciklista z malo sredstvi uspelo realizirati bogat in pester program ter ustvariti super vzdušje. Po zajtrku v hotelu spakiram svoje stvari, otovorim kolo in sledim poti, ki sem si jo označil na zemljevidu in sem jo predhodno s pomočjo Googlovega zemljevida in nasvetov zagrebških kolesarskih prijateljev izbral kot najboljšo možnost za varno kolesarjenje do Samobora. Kmalu sem v zagrebških predmestjih, kjer kolesarjev ni veliko, še manj pa »šminkerskih« koles, ki prevladujejo v centru mesta. Promet je relativno gost, cesta pa po prečkanju Podsusedskega mostu široka le toliko, da me lahko brez problema prehitevajo le osebni avtomobili, ne pa tudi tovornjaki. Teh je na srečo malo.

9:00 Skozi Sveto nedeljo prispem v Samobor in se na stojnici ob cesti v staro mestno jedro za ljubljanske razmere zelo poceni kupim košarico slastnih jagod. Z užitkom jih pojem na klopi s pogledom na lepo urejen in turistov, v glavnem Zagrebčanov, poln glavni trg simpatičnega mesteca z lepo obnovljenimi hišami.  Lokalni tamburaški orkester dodaja svoje k sproščenemu sobotnemu turističnemu jutru. Pol ure posedanja in obisk lokalne pekarne zadostujeta, da po stari cesti »kot nov« nadaljujem pot do Bregane.

10:00 Takoj po prečkanju meje na Bregani naletim na starejši kolesarski par. Kerstin jih štejte 65, Wolfgang pa 70 in čeprav s seboj ne vozita kuhinj, šotora in spalnih vreč, sta dobro otovorjena, a ne glede na to kar hitro na poti. Pred 10 dnevi sta priletela v Dubrovnik in se zdaj vračata domov v Hamburg. Prekolesarila sta Korčulo, del s jadranske magistrale med Splitom in Šibenikom, ob dalmatinski Krki do Knina, od tam pa preko Plitvic po stranskih cestah do  Zagreba. V glavnem ju vodi GPS, vseeno pa sta hvaležna za nekaj nasvetov kako do Madžarske, kaj si splača ogledati in kje prespati, ki jih dam ob slovesu v Brežicah, ko z radlerji nazdravimo novih kolesarskim podvigom. Od kar sta v penziji vsako leto naredita vsaj eno daljše kolesarsko potovanje. Lani sta tako prekolesarila pot od Neaplja do doma. Lahko sta za zgled »aktivne mobilnosti in aktivnega življenjskega sloga v tretjem življenjskem obdobju«. Predlog, da prihodnje leto s kolesi obkrožita Slovenijo se jima zdi vabljiv. Obljubil sem jima, da jim po e-pošti pošljem več informacij in jima pomagam oblikovati turo, ki bo čim bolj skladnja z njunimi željami.

13:10 V Brežicah se s kolesom vkrcam na vlak in po dveh urah prijetne vožnje ob Savi sem v Ljubljani.  Na postaji srečam  tokrat malo mlajši nemški kolesarski par. Pravita, da je bilo kolesarjenje po Sloveniji čudovito, a sta slabe volje, saj zaradi tega, ker bo v Beljak namesto vlaka peljal  avtobus, ne vesta ali bosta lahko doma v Münchnu še ta večer ali ne. Preko idiličnega Ljubljanske barje, ki je umito po nevihti še lepše,  gre po ozki in slabi cesti preko Črne vasi zaradi močnega vetra v prsa z muko in počasi. Še sreča, da se na pol poti do doma ustavim pri sestrični Nini, ki mi postreže z odlično juho. Počakam, da mine ploha in se po pol ure kolesarjenja ob 16:30 končno znajdem doma v objemu svoje žene.

Oglejte si fotogalerijo tukaj.

POVRATAK